Pastirji in ovce

Klasična esej John Stuart Mill-a "O Svobodi" navaja razloge zakaj nekateri ljudje ne bi smeli prevzemati življenske odlocitve drugih ljudleh v svoje roke. Profesor Harvarda, Cass Sunstein navaja razloge o ravno nasprotnem.  Citira raziskavo, ki kaže da "ljudje naredijo veliko napak in te napake so lahko zelo škodljive"

Profesor Sunstein ima nedvomno prav, da "ljudje naredijo veliko napak". Večino od nas se lahko ozre nazaj na nase zivljenje in vidi veliko napak, vkljucno z napakami, ki so bile zelo škodljive.

Kar pa nam Cass Sunstein ne pove je to, kaksna bitja, če ne ljudje, ki bodo popravili nase škodljive odlocitve. In tu je ključna napaka v teoriji in politiki levice.

Implicitno v stevilnih prizadevanjih levice, da bi vlada prevzela vec nasih odločitev, je predpostavka, da obstaja superiorni razred ljudi, ki so modrejši in plemenejsi od vseh nas.

Res je, da vsi delamo napake. A ni tudi res, da vlade delajo večje in bolj katastrofalne napake?

Pomislimo samo o prvi Svetovni Vojni iz katere so narodi na obeh straneh končali slabše kot pred zečetkom izjemnega prelivanja krvi, ki je ubilo znatne deleze mlajše generacije in pustilo miljone sestradanih ljudi v ruševinah vojne.

Spomnimo se holokavstva in drugih vladnih pokolov miljonov nedolžnih moških, žensk in otrok pod komunističnimi vladami v Sovietski zvezi in Kitajski.

Celo v Zdruzenih državah Amerike je vladna politika v 1930ih pripeljala do tega, da so pridelek zaorali, tisoce malih prašicev zaklali in pokopali ter mleko zlivali v kanalizacijo. Vse to v času, ko so mnogi Američani bili sestradani od lakote in bolni zaradi podhranjenosti.

Velika depresija 1930ih v kateri je bilo miljone ljudi pahnjenih v ravscino, tudi v najbolj razvitih državah, je po nepotrebnem bila podaljšan s strani vladne politike, ki je zdaj retrospektivno priznana kot neumna in neodgovorna.

Ključna razlika, med napakami ki jih delamo v svojem  življenju, in napakami, ki jih delajo vlade je, da nas nas slabe posledice nasih napak prisilijo v to da jih popravimo. Drzavni uradniki napake ne morejo priznati, brez da si ogrozijo svojo celotno vladno kariero.

Si predstavljate, da bi predsednik Zdruzenih drzav Amerike rekel materam v Ameriki "Zelo mi je žal, da so bili vaši sinovi ubiti v vojni, v katero nas jaz ne bi smel spraviti."?

Kar je še bolj pomembno ob tej ž elji profesorja Sustein-a, ja da 'boljši' od nas odločajo je, da je bilo veliko opresivnih in celo katastrofalnih vladnih politik, ki so jih ti 'superiorni umi' podpirali.

V 1930ih, na primer, je bil totaliterizem viden kot 'val prihodnosti' po mnenju veliko intelektualcov, ne samo v totalitarističnih državah, ampak tudi v demokračnih narodih.

Sovietska zveza je bila hvaljena do samih nebes od literanih svetilk kot George Bernard Shaw v Britaniji in Edmunt Wilson v Ameriki, medtem ko je Stalin dobesedno miljone ljudi sistematično sestradal do smrti in poslal mnozice drugih v taborisča za suzenjsko delo.

Celo Hitler in Mussolini sta imela svoje podpornike in zagovornike med intelektualci v zahodnih demokracijah, en cas tudi Lincoln Steffens in W.E.B. Du Bois.

Še vecja mnozica intelektualne elite je v 1930ih nasprotovala prizadavanjem Zahodnih Demokracij, da reagirajo na Hitlerjevo masivno vojasko oboroževanje z oboroževanjem obrambnih sil, da bi odrnila Hilterja od napadov ali za obrambro pred le temi.  čžš 

"Razoboroževanje" je bila mantra dneva intelekualcev, pogosto obložena z razlogom, da bi Zahodne Demokracije morale pokazati "dober vzgled" za druge narode - kot da je bilo verjetno, da bi nacistična Nemcija in imperialna Japonska sledila njihovemu vzgledu.

Preveč  intelekcualcov današnjega casa vidi samega sebe kot našega pastirja in nas kot njihove ovce. Tragično je, da je vse preveč od nas pripravljeno biti ovca v zameno za to, da je za nas poskrbljeno in z nas prevzemejo breme odgovornosti odraslega  življenja in dobivajo "zastonj" stvari, placani s strani drugih.


Prevedeno iz:
http://jewishworldreview.com/cols/sowell022613.php3#.UTOd4pY9XSg

Kodak in Pošta Amerike

Novica, da se podjetje Eastman Kodak pripravlja za stečaj, potem ko je bilo vodilno fotografsko podjetje na svetu več kot sto let, resnično zaznamuje konec obdobja.

Spretnosti, ki so bile potrebne za uporabo fotoaparatov in kemikalij v fotografiji sredine 19. stoletja so bile preveč za večino ljudi, dolker ni mož ki mu je bilo ime George Eastman ustvaril podjetje Kodak, ki je izdelovalo fotoaparate, ki so jih lahko uporabljali običajni ljudje.

Kodakova ponižna rjava škatla (ang: Brownie) je prinesla fotografiranje na vizir miljone ljudi, ki so samo hoteli slikati preproste fotografije družine, prijateljev in obiskanih krajev.

Ko so se komplicirane fotografske plošče umaknile in je na trg prišel film, je Kodak postal vodilni izdelovalec fotografij v 20 stoletju. A prodaja filma je padla prvič v letu 2000 in samo čez 3 leta je prodaja digitalnih fotoaparatov prehitela film fotoaparate. In tako, kot je Kodakov-a tehnoligija naredila stare načine fotografiranja zastarele pred več kot sto leti, tako je nova tehnoligija digitalne dobe pustila Kodak za sabo. 

Podjetja z velikimi imeni v drugih področjih so prav tako izginila, ko so nove tehnologije prinesle nove tekmece v ospredje, ali pa naredile izdelek zastarel, kot se je to zgodilo pisalnimi stroji, logaritemski ravnili in drugimi izdelki, ki se jih zdaj spomnejo samo starejše generacije. To se zgodi v tržni ekonomiji in vsi od tega koristimo kot potrošniki.

Na žalost se to ne zgodi vladi. Pošta Amerike (ang: Post office) je klasični primer. Pošte so bile včasih celo bolj pomembne kot Eastman Kodak, in dolgo časa so bila pisma bistvenega pomena v komunkaciji in povezovanjem ljudi in organizacij v razdalji tisoč kolimotrov. A danes je tehnologija še bolj prehitela Pošto Amerike kot Eastman Kodak-a.

Razlika je ta, da čeprav je Pošta Amerike tehnično privatno podjetje, jim njihovi prihodki ne pokrivajo vseh stroškov - davkoplačevalci morajo kriti razliko.

Poleg tega je vlada prepovedala, da ti kdo drug da kaj v tvoj poštni nabiralnik, čeprav si ga ti kupil and je na tvoji zemlji. To pomeni, da nimaš opcije, da bi izbral katero drugo privatno podjetje za dostavo pošte.

V Indiji, ko so dovolili privatnim podjetjem, kot je Federal Express in United Parcel Service, da dostavijo pošto, se je količina pošte, ki jo dostavi državna pošta razpolovila, med leti 2000 in 2005.

Kaj naj bi bila usoda Postal Service v Ameriki? Na neki način, noben v bistvu ne ve. In tudi ni razloga da bi morali vedeli.   

Pravi odgovor na vprašanje, če je Pošta Amerika vredna toliko kot stane lahko najdem samo takrat ko se bodo različne posredne subvencije vlade končale in ko bo vlada nehala prepovedovati drugim da nesejo pošto - če se bo to kdaj zgodilo.

Če FedEx, UPS ali katerekoli drug lahko nese pošto ceneje in boljše kot Pošta Amerike, potem ni razloga zakaj ljudje ne bi koristili od tega, da imajo pošto dostavljeno ceneje in boljše.

Politika je razlog zakaj se tak test ne bo zgodil v kratkem. Različni posebni interest imajo trenutno korist od tega, kako se vodi Pošto -- še posebej od tega, kako jo vlada podpira in tako ohranja pri življenju.

Za nezaželeno pošto, na primer, ni potrebno da krije vse svoje stroške. Lahko bi bili bolj srečni, da bi prejemali manj reklamne pošte, če bi ji bilo potrebno plačevati poštnino ki bi krilia celotne stroške dostave. Vendar bi ljudje ki pošiljajo nezaželeno pošto lobirali Kongres, zato da bi ostali na svojem popustu.

To bi naredili tudi ljudje, ki živijo na oddaljenih območjih, kjer je cena dostave večja, za vso pošte. Ampak, če ljudje, ki se odločijo da bodo živeli na oddaljenih območjih, ne plačajo stroškov, ki jih njihova odločitev nalaga na Pošto Amerike, distribucijo električne energije in še kaj, zakaj naj bi drugi bili priseljeni plačati te stroške?

Družba, v kateri se nekateri ljudje odločajo, in so drugi prisiljeni plačati stroške ustvarejne od tistih odločitev, je družba kjer se veliko odločitev lahko naredi kljub stroškom, ki so večji od koristi.

To je razlog za to, da se Pošta Amerike sooči s konkurenco, namesto da lobira politike za vladno pomoč. Ne moremo ohraniti vse, kar je bilo nekoč koristno.



Thomas Sowell


Prevedeno iz:

http://jewishworldreview.com/cols/sowell011012.php3

Alice v liberalni deželi

"Alice v čudežni deželi" je napisal profesor ki je tudi napisal knjigo o simbolni logiki. Zato ni presenetljivo, da Alice naleti na ne samo čudno obnašanje v tej čudežni deželi, ampak tudi na nelogične razlage,  takšne, ki jih pogosto najdemo v realnem svetu, in se jih logiki še kako zavedajo.

Če bi danes Alice lahko obiskala svet liberlne logike in predpostavke, bi lahko našla podobno nelogično in bizarno razmišljanje. A ljudje, ki trpijo v današji ekonomiji, se jim to verjetno  ne bi zdelo tako zabavno kot "Alice v čudežni deželi."

Mogoče najbolj presenetljiva značilnost sveta, ki ga vidijo današnji levičarji je, da je to svet kjer drugi  ljudje   pasivno sprejmejo kakršnokoli "spremembo" ki jo levica nalaga. V liberalnem svetu lahko vzameš kot samoumevno vse prednosti obstojoče družbe, in potem preprosto dodaš svoje nove, čudovite ideje, ki bodo izboljšale stvari.

Naprimer: Če je gospodarstvo v dobrem stanju in se ti zazdi, da bi bi moralo biti več ljudi lastnikov svojih domov, še posebej revni in manjšine, potem preprosto narediš vladno uredbo, ki pravi da posojilo-dajalci morajo več posojati revnim in manjšinam ki hočejo hipoteke. S tem končamo prakso hipotekarnih standardov o predplačilih, dohodkih in kreditni zgodovini.

To se sliši kot fina ideja v svetu liberalne dežele. Na žalost pa se je v grdem svetu realnosti to izkazalo kot finančna katastrofa, od katere se ekonomija še vedno ni opomogla. Prav tako se še niso upomogli revni ljudje in manjšine.

Očitno ne moreš kar dodati svoje najljubše ideje tistemu kar že obstaja, brez posledic, ki se razširijo čez celotno gospodarstvo. To se zgodi v grdem svetu realnosti, za razliko od lepega sveta levičarstva.

Čudni in bizarni karakterji v "Alice v Čudežni Deželi" imajo svoje kolege v politični viziji Levičarski Deželi danes. Med najbolj zanimivimi od karekterjov so tisti, ki so prepričani da so veliko bolj pametni kot vsi drugi in tako čutita pravico in dolžnost, da se odločajo namesto nas - za naše dobro.

V San Franciscu, ki je poosebljena Levičarska Dežela, je prišlo do poskusov prepovedi obrezovanja novorojenih dečkov. Na srečo to ni prišlo nikamor. A pokaže nam, kako na široko samo-okronani rešitelji iz Levičarske Dežele čutijo pravico, da odločitve odvzamejo navadnim ljudem in se odločajo namesto njih.

Sekretar za finance Timothy Geithner  pravi: "Soočemo se z zelo pomembno debato, ki bo imela posledice, na odločitve ki jih bomo sprejeli kot država" Tako govorijo ljudje v Levičarski deželi. Še več, takšne izjave zadovoljijo tiste, ki samo sprejemajo besede, se odličijo če se to njim lepo sliši, in gredo naprej.

A če vzamemo te besede resno, je bolj fundamentalno vprašanje ali naj bodo individualni ljudje še naprej svobodni da se odločajo po svoje, za razliko od kolektivnih odločititev "kot država" - kar pomeni da naj bodo te odločitve sprejete s strani vladnih uranikov in bodo veljali za vse nas.

Zgodovina 20. stoletja je boleča lekcija v tem, kaj se zgodi ko kolektivne odličitve zamenjajo individualne odločitve. Tudi če pustimo totalitarizem 20. stoletja ob strani, se je zgodovina centralnega ekonomskega planiranja pokazala kot tako spošno znana katastrofa, da so jo celo komunistične in socialistične vlade začele opuščati ob koncu stoletja.

Se odločati "kot država" se v nekaterih primerih ne moremo izognati - volitve, referendumi. A to je zelo drugače od tega da rečemo da se odličitve na splošno sprejemajo "kot država" - kar se pokaže kot to, da imamo ljudji kot so Timothy Geithner ki prevzemajo nase vedno več odločitev iz naših rok in vsilijo njihovo voljo na nas.  Tukaj leži norost, ki presega vse kar naredi Nori Klobučar v "Alice v Čudežni Deželi."

Tukaj so neutemeljeni mandati, vladna varuška in s tem posegi v življenje ljudi, kot je prepovadanje obrezovanja -- in ultimativna vladna medicinska sestra in mora - ObamaNega (ang. ObamaCare).

Svet realnosti ima svoje probleme, zato je razumljivo, da hočejo nekateri ljudje raje pobegniti v drugačen svet, kjer govoriš vzvišeno in lahko pozabiš na grde realnosti kot so stroški in posledice. Svet realnosti še zdaleč ni tako prijeten kot Liberalna Dežela. Ni čudno, da toliko ljudi hoče iti tja.



Thomas Sowell, ameriški ekonomist

Prevedeno iz
http://jewishworldreview.com/cols/sowell112211.php3

Dva različna svetova

Ideološki spopadi o zakonih, politikah in programih pogosto gredo veliko globje. Tisti, ki imajo nasprotna stališča o tem, kaj je zaželjeno za prihodnost se v enaki meri razlikujejo v tem kakšna je realnost sedanjosti. Z drugimi besedami, vidijo dva zelo različna svetova.

Majhen, a zelo pričujoč primer je bil v nedavnem New York Times članku - kritika nekdanjega izvšnega direktorja Appla Steve Jobs, ker ni prispeval v dobrodelne namene toliko kot je New York Times pisec članka mislil, da mora. Medija so na splošno polni hvalnic za poslovneže in podjetja, ki dajejo proč velike količine svojega premoženja. Je eno redkih stvari, za katere mediji hvalijo podjetnike in premožne ljudi.

Američani na splošno - revni, bogati, ali vmes - imajo eno najbolj impresivnih evidenc donarinja ne samo denarja, ampak tudi časa, v vse vrste dobrodelnih prizadevanj. Privatno financirane bolnice, univerze in veliko število drugih institucij je polno v Združenih Državah, medtem ko so redke ali odsodne v številnih drugih državah, kjer za to skrbi vlada ali verske organizacije.

Vendar z dobrodelnostjo, kot z vsem drugim, ne moremo sklepati da je več boljše. "Varnostna mreža" lahko zlahka postane ležalna mreža med dvema drevesoma. "Socialna pravičnost" lahko zlahka postane razredna vojna ki polarizira narod, medtem ko vleče tiste na dnu v slepo ulico zamer, ne glede na to kako široke možnosti doseganja so jim na voljo.

Da sodimo podjetja in njihove lastnike po tem koliko bogastva so oddali stran - namesto da jih sodimo po tem koliko bogastva ustvarijo - je postaviti voz pred konja. Na koncu koncev je bogastvo edina stvar, ki lahko zmanjša revščino. Najbolj dramatično zmanjšanje revščine, v državah po vsem svetu, se je zgodio, ko se je bogastvo povečalo, ne pa ko se je obstoječe bogastvo razdelilo.

Kakšen svet hočemo?  Takšen kjer vsak dela za to da povečuje blaginjo v kolikršni meri zmorejo, ali pa takšen svet kjer bo vsak deležen podpore državnih izročkov in pravatne filantropije, ne glede na to ali delajo ali ne.

To ni abstraktno vprašanje. Posledice že vidimo na obeh straneh Atlantika. Tisti, ki so že navajeni, da drugi poskrbijo za njihovo hrano, zavetje in druge osnovne "pravice", nikakor niso hvaležni.

Ravno nasprotno, bolj so jezni, brezpravni in nasilni kot v preteklosti, pa naj bodo to nižji sloj belcev v Britaniji, ali črni "flash mobs" v Ameriki. Njihovi zgodovini so zelo različni, a to kar imata skupnega je, da  so napajani z enakomernim bobnanjem z zamerami proti tistim, ki imajo več kot oni.

Politiki, intelektualci in cele vojske skrbniških birokratov so tisti, ki na en ali drug način koristijo od tega, da prikazujejo parazite kot žrtve, in njihovo zastalost za ostalo družbo kot razlog za jezo, in ne dosežek.

Vodenje ljudi v slepo ulico odvisnosti in zamer je lahko kontra-produktivno za njih, a lahko prinese glasove, denar, moč, slavo in občutek povzdignjenosti za tiste, ki se prikazujejo kot prijatelj zatiranih.

Tako privatna filantropija kot davkoplačevalski denar podpira to zgradbo pretveznega sveta, kjer velikodušnost nadomešča dosežek in "pravice" nadomestijo delo. Poskus obešanja Steve Jobs-a v tem svetu ne upošteva koliko drugih slavnih poslovnežev, katerih dosežki v poslovanju so koristili družbi, so ustvarili filantropije, katerih škoda je izenačila njihovo korist.

Henry Ford je koristil miljone ljudem, ko je ustaril metodo za množično produkcijo avtomobilov ki je zmanjšala stroške izdelave avtomobila na delček tega, kar je bila prej - zmanjšal ceno avtomobila do te mere, da so si avtomobil lahko privoščili tudi ljudje, ki niso bili bogati. A njegova 'Ford Foundation' fundacija, je postala igračka socialnih eksperimentov, ki ne plača nobene cene za to, da ustvarja programe ki so neproduktivni ali celo socialno pogubni.

Prav tako to ni edina fundacija ustvarjena od poslovne filantropije, s podobno zgodovino in podobnimi rezultati.

Naj poslovni pionirji delajo to, kar najbolje delajo. In pustite nas, da smo bolj pazljivi pri presoji tega, koliko dobrodelnosti je koristno in koliko spodbuja odvisnost, zamere, in polarizacijo družbe.




Thomas Sowell, ameriški ekonomist

Prevedeno iz:
http://jewishworldreview.com/cols/sowell090611.php3

Naključne misli

Naključne misli ob odhajajoči sceni:

Voditelj pogovorne oddaje Dennis Miller je dejal: "Ne razumem privlačnosti igre polo. Je kot mešanica mini golfa in Kentucky Derby konjskih dirk."

Nič ne pokaže na površnosti današnjih časov kot navdušenje nad električnimi avtomobili, ker naj bi zmanjšali osnaževanje zraka. Električno energijo, ki poganja te avtomobile je treba nekje usvariti - skoraj polovico električne energije v tej državi je ustvarjeno s kurjenjem premoga.

Republikanske primarne volitve 2012 so lahko ponovitev primarnih volitev iz leta 2008, kjer so se  konzervativne glasovi razdelili na toliko načinov, da je na koncu kašasta sredina zmagala nominacijo - in izgubila na volitvah.

Ker moralnost vedno ne prevladuje, na kakršnikoli način, se preveč intelektualcev in politične elite obnaša, kot da to nima nobenenih učinkov.  V nacistični Nemčiji  je tisoče Nemcev skrivalo Jude med vojno in s tem tvegalo svoje življenje, ker je bilo to pač prav narediti.

V zadnjem času je božič prinesel ne samo praznične vzklike, amprak tudi napade na besedo božič (ang. Christmas), in preganjanje te besede iz besednjaka institucij in celo od najbolj "prazničnih kartic". Kot veliko drugih socialnih križarskih vojn, tudi ta temelji na laži - v tem primeru da Ustava ZDA postavlja steno ločitve med cerkvijo in državo. Prav tako pokaže kako zlahka smo prestrašeni s strani ostrih fanatikov.

Če vam staranje ni všeč, ne skrbite. Morda se ne boste starali več dolgo.

Kako rečemo ko nekdo ukrade nekomu denar na skrivaj? Tatvina. Kako rečemo ko nekdo ukrade nekomu denar odkrito in na silo. Rop. Kako pa rečemo ko politik vzame denar nekoga drugega in da denar ljudjem, ki so bolj verjetni da bodo glasovali za njega? Socialna pravičnost.

Ko v organizaciji več odločitev sprejmejo odbori, to daje več vpliva tistim ki imajo čas udeležiti se sestankov in vlečti vsak sestanek čim dlje. Z drugimi besedami, to zmanjšuje vpliv tistih ki imajo delo hkrati pa tiste ki so manj produktivni naredi bolj vplivne.

Kdorkoli študira zgodovino idej bo opazil koliko bolj pogosto ljudje politične levice, bolj kot drugi, očrnijo in demonizirajo tiste, ki se ne strinjajo z njimi - namesto da bi odgovorili njihovim argumentom.

Najbolj moder in dobro obveščen človek na svetu je popolnoma nesposoben narediti 10 odstokov posledičnih odločitev, ki jih je potrebno narediti v sodobnem narodu. Kljub temu veliko ljudi želi odločiti koliko lahko drugi ljudje zaslužijo ali obdržijo, in so za mikro-upravljanje kako bodo drugi ljudje živeli svoje življenje.

Pravi egalitaristi niso ljudje, ki želijo bogastvo prerazporediti na revne, ampak tisti, ki želijo razširiti možnost na ravne, da ustvarijo svoje bogastvo, da se sami dvignejo, namesto da poskušajo potisniti druge dol. Služenje spoštovanja, vključno s samospoštovanjem, je boljše kot biti parazit.

Od vseh argumentov za dajanje pomilostitve nezakonitim priseljencem je najbolj nespameten tisti, ki pravi da jih ne moremo vseh najti in izgnati. Ni ga zakona ki ga nekdo ni kršil, vključno z zakonom proti umoru, in zagotovo nismo našli in tožili vse kršitelje - naj bodo morilci ali kršitelji v prometu. Ali iz tega sledi da legaliziramo vse nezakonitosti, ki jih nismo odkrili in tožili?

V 1920-ih letih je kongresnik Thomas S. Adams omenil: "lahkoto s katero se lahko ljudje legalno izognejo plačevanju davka na plačo" rekel je tudi da nekateri kongresniki "tako goreče verjamejo da bi morali bogati plačati od 40 do 50 odstotkov od njihovih prihodkov" v davkih, da bi rajši to legalizirali, čeprav bi vlada dobila več denarja od nižjega davka, ki ga ljudje dejansko plačajo. Nekateri imajo rajši politiko razredne vojne, ki prinese glasove, če že ne prihodkov iz davkov.

Si lahko predstavljate človeka, ki nikoli ni bil glavni v organizaciji, veliki ali mali, da se sam izbere, da bo temeljito spremenil vse vrste organizacij v tej veliki in kompleksi ekonomiji? To je naredil Barack Obama ko je rekel "Mi bomo spremenili Združene Države Amerike!". To ni bila "Drznost od upanja" ampak "Drznost od pompa".



Thomas Sowell, ameriški ekonomist

Prevedeno iz:
http://jewishworldreview.com/cols/sowell122711.php3

Politika vs Ekonomija

Pravijo: "Vsa politika je lokalna politika". Klub temu pa ekonomske odločitve vplivajo na celotno gospodarstvo in odmevajo na mednarodni ravni. Prav zato lahko vmešavanje politikov v gospodarstvo ustvari tako veliko ekonomskih katastrof.

Časovni vidik politike le redko vidi prek naslednjih volitev. A na področju ekonomije, ko naftna družba danes investira v raziskovanje nafte, ki jo najdejo in nato črpajo,  ta nafta verjetno ne bo našla svoje poti do trga (in dobička) vsaj deset let po tem ko so jo našli.

Na kratko: osredotočenost politikov je zelo omejena prostorno kot tudi časovno - in vse posledice, ki so izven teh omejitev nimajo nobene teže pri političnih odločitvah. 

Nekoč so mnoge zvezne države prepovedale bankam imeti podružnice. Cilj je bil omejiti in lokalizirati, zato da bi preprečili velikim nacionalnim bankam odprtje podružnic s katerimi lokalne banke ne bi mogle tekmovati.

A čeprav so bili ti zakoni omejeni in lokalni so bile njihove posledice državne in katastrofalne, ko je tisoče Ameriških bank propadlo med veliko depresijo v 1930ih letih. Velika večina bank, ki je propadlo, je bilo iz zveznih držav kjer so imeli proti-podružnicam zakone.

Kako je to možno? Kjer je banka samo na enem mestu je usoda vlagateljev in posojilojemavcem odvisna od tega kaj se dogaja v tej regiji. Če v tej regiji pridelujejo pšenico in cena pšenice pade to pomeni, da bo manj depozitov v to banko hkrati pa posojiljemalci ne bodo imeli dovolj denarja da bi odplačali svoje dolge.

Banke ujete med dvema ognjema so šle na dieto in količina kredita, ki je bil na razpolago v državi se je tako skrčil, da je potopil celotno državno gospodarstvo v depresijo. V Kanadi, kjer so banke lahko imele  podružnice po celi državi, ni propadla niti ena banka v letih ko jih je propadlo tisoče v Ameriki - Kanada je uzakonila zavarovanje depozitov šele leta 1967.

Kanadska banka z vsemi svojimi podružnicami po državi - v regijah z različnimi industrjiami, trgovine in kmetijstvom - ima tveganje zelo razširjeno, v ZDA pa je bilo tveganje bank zelo koncentrirano.

Problemi v kraju, kjer je ena podružnica banke, tako ne potopijo celotne banke.

Naš stanovanjski bum in bankrot se je začel ko so lokalni politiki iz različnih krajev začeli omejevati grajenja hiš, v imenu "odprti prostor" in " pametni razvoj" ali kakršnikoli drug poltični slogan, ki je trunutno popularen.

Ko so cene hiš v teh krajih kot je obalna Kalifornija astronomsko narastle, so najemniki in kupci hiš v tej krajih pogosto morali plačati tudi polovico njihovega mesečnega prihodka, samo da so imeli streho nad glavo. To je bil povod za politike da razglasijo potrebo po nacionalnih zakonih in politiki ki bo ustvarila "cenovno dostopna stanovanja", čeprav je večina ljudi v državi za stanovanje plačala manjši delež od svojih prihodkov, kot pred nekaj leti.

Ta politična križarska vojna za "cenovno dostopna stanovanja" je bil centralni fokus teh zakonov, regulacij in celo groženj od Ministrvstva za Pravosodje, proti hipotekarjem ki niso posojali denar dovolj ljudmi z nizkimi dohodki in manjšinami, kot so politiki to hoteli.

Tudi če ne gledamo na dodatne težave, ki so nastale ko so te hipoteke kupile Fannie Mae in Freddie Mac, in poznaje zapakirane kot vrednostni papirji in prodani na Wall Street-u, je bil fundamentalni problem ta, da veliko ljudi pšreprosto nehalo plačevati za svoje hipoteke - nekaj kar je bilo predvidljivo, ker so posojilni standardi bili potisnenji dol s strani vlade.

Politiki in birokrati, ki so prisilili posojilodajalce da znižajo svoje standarde, so imeli v mislih omejene cilje - cenovno dostopnost in večji delež manjšin s svojim stanovanjem ali hišo. Toda posledice sesutja stanovanjskega trga so se razširile po celem Ameriškem gospodarstvu in nato povzročilo še krizo v tujini, kjer so te vrednostne papirje na veliko prodajali.

Vsa politika je mogoče res lokalna, ampak posledice lahko gredo okoli sveta, and se razširi do še ne-rojene generacije, ki so bo morala spopadati z državninmi dolgovi, ki izhajajo iz tega poloma.

Hitri popravki za ekonomijo imajo malo verjetnosti, da prepričajo investitorje, da ustvarijo nova delovna mesta, ki so odvisna od dolgoročnih faktorjev, ki pa so ignorirani s strani politikov ki se osredotočajo na 2012 volitve.


Thomas Sowell, ameriški ekonomist

Prevedeno iz:
http://www.creators.com/opinion/thomas-sowell/politics-vs-economics.html